V sredo, 22. oktobra 2025, smo praznovali resnično poseben mejnik: 80-letnico naše gimnazije. Ob tej priložnosti smo se odločili za preprost, a pomenljiv način praznovanja: srečanje med nekdanjimi in sedanjimi dijaki ter profesorji, dialog med generacijami, ki jih povezuje isti duh in ista ljubezen do znanja.
Med dogodkom so trije naši nekdanji dijaki — Andrea Bartole, Anna Maria Bolčič in Gregor Leiler — z občinstvom delili svojo življenjsko in poklicno pot. Z veliko odprtostjo in iskrenostjo so odgovarjali na vprašanja sedanjih dijakov ter ponudili besede spodbude, zaupanja in radovednosti do prihodnosti. Njihove izkušnje so postale konkreten dokaz, kako močan pečat lahko šola pusti v življenju tistih, ki jo obiskujejo.

To je bil tudi trenutek razmisleka o vrednotah, na katerih temelji naša ustanova: pomen znanja in kulture, dialoga, osebne rasti in medsebojne podpore. Hkrati je bila to priložnost, ob kateri smo ponovno srečali znane obraze, znova videli nekdanje dijake in profesorje, obnovili vezi ter delili dragocene spomine v vzdušju naklonjenosti in pripadnosti.

Naša šola je bila ustanovljena kot naravoslovni licej jeseni leta 1945, v oddaljenem in težkem času. Nastala je kot simbol upanja za mlade, ki so izšli iz dolge vojne: predstavljala je možnost izobraževanja, duhovnega in družbenega napredka ter priložnost, da si ustvarijo drugačno življenje od življenja svojih staršev. Prvič je bilo mogoče obiskovati srednjo šolo v Piranu — šolo blizu doma, dostopno vsem, ne več rezervirano le za redke privilegirane.

Zavod je začel delovati v skromnih razmerah, v katerih so se morali profesorji in dijaki znajti ter premagovati najrazličnejše ovire, pri tem pa si medsebojno pomagati. Bila je nova šola, »brez preteklosti, a le s prihodnostjo, h kateri stremi«, kot jo je opisal profesor Paolo Sema, prvi ravnatelj in prava duša ustanove v njenih začetnih letih. Postavil je inovativno in ambiciozno metodo poučevanja. Že leta 1947 je zapisal: »Številna vprašanja nemirnih in znanja željnih dijakov morajo učitelja skrbeti in zanimati. Kadarkoli se ponudi priložnost, je dolžnost učitelja, da začne pogovor z dijaki in jim pomaga predstaviti njihova stališča.« Od takrat so ravnatelji in profesorji, ki so mu sledili, delovali v istem duhu ter odločno branili pravico do kakovostnega izobraževanja v italijanskem jeziku. Povojni dogodki so našo ustanovo močno preizkušali, vendar smo vztrajali in od ustanovitve do danes delujemo neprekinjeno.

Prevzemamo pomembno dediščino in tega se popolnoma zavedamo.
Načela, ki so šolo vodila že od začetka — poštenost, ljubezen do kulture in znanja, razvoj kritičnega duha in dialoga — so še vedno živa in še naprej usmerjajo naše vsakodnevno delo.

Ostali smo posebna, majhna šola, prava skupnost, v kateri sta soočenje mnenj in sodelovanje mogoča kot le redkokje drugje. Pogosto inovativni in izvirni; naši profesorji so znali preizkušati nove poti ter dijakom ponujati dragocene spodbude, perspektive in priložnosti. Tudi majhna in »drugačna« šola, kakršna je naša, lahko ponudi veliko — morda celo več kot »velike« šole: lahko ponudi pozornost in skrb, sprejme in podpre tiste, ki prihajajo od daleč, ali tiste, ki še ne vedo, katero pot izbrati. Lahko navdihuje, spodbuja in spremlja mlade na poti v njihovo prihodnost.

Danes je naloga šole morda še zahtevnejša: težko je mlade prepričati o vrednosti znanja in kulture, težko jih je naučiti razlikovati resnico od neresnice, težko je ohranjati zaupanje v pravičnost in upanje. Kljub temu pa, ko opazujem naše dijake, kako iz dneva v dan rastejo in dozorevajo, v njih vedno znova najdem smisel in vrednost našega dela.

Vem, da jim lahko zaupamo in da je prihodnost v njihovih rokah lahko svetla.

Aleksandra Rogić